Solsticijski jutranjik: med tišino in pozornostjo

Dragi moji,

kot veste, sem velika ljubiteljica sončnih vzhodov. Pogosto se še v temi odpravim na svoj breg, da jih v tišini posrkam vase. A danes, ko je množica ob bučni glasbi drla proti vrhu in prezrla tihi pomen poletnega solsticija, sem – komaj lučaj stran od doma, na vznožju Pohorja – poiskala samotno mesto. Ne zaradi predstave, temveč zaradi stika. Da pozdravim svetlobo. Da se zazrem vase.

Naredila sem rezime poletja. Ne po točkah, temveč po občutkih.

Kako sem živela? Kako sem bivala? Kaj sem ustvarila?

Kaj želim pustiti za seboj? In kaj še sanjam uresničiti do konca leta?

Predvsem pa sem se vprašala: kakšna ženska sem postala?

Preteklo polletje je bilo v znamenju tišine. Ne prazne, temveč polne. In v objemu samote. Ne osamljenosti, temveč v mehkobi notranje topline, v kateri se je rojevalo novo življenje – moja druga knjiga. Besede so prihajale iz globin, nežno in močno hkrati. Vsaka je kot kaplja padla v moje notranje jezero in ustvarila valove, ki bodo avgusta dosegli tudi vas.

Življenje pa me je postavilo tudi v pozornost. Pred televizijske kamere. V iskrene pogovore z izjemnimi, srčnimi ženskami. V odprte zgodbe, ki se spletejo, ko si resnično prisoten – ne le z ušesi, temveč s srcem.

In med tišino ter pozornostjo stojim jaz.

Usidrana v sebi.

Prizemljena v svojih vrednotah.

Z jasnim pogledom, ki reže skozi iluzije kot meč skozi saten. Ne zato, da bi ranil – temveč da razkrije resnico.

O sebi. O svetu. O tem, kaj je zares pomembno.

Nad menoj se gledata Venera in Luna. Prvi sončni žarki božajo vršičke dreves – kot da narava sama molči v spoštovanju. Znotraj mene enako.

Hvaležna sem.

Da čutim.

Da slišim svoj glas.

Da sledim svojemu nezmotljivemu notranjemu kompasu.

Stati čvrsto v sebi in se hkrati z mehkim srcem nasloniti v neznano je postalo moj način bivanja.

Z odprtostjo, brez pričakovanj, se prepuščam naslednjemu polletju.

Nekatere nove zgodbe se že postavljajo, a med vrsticami bo zagotovo življenje samo vpletlo svoje niti. In ravno v tem je lepota.

Kot pravi star arabski rek:

"Fi samt al-mar’a yūlad al-nūr alladhī lā yunīr ṭarīqahā faqaṭ bal yuḍī’ ṭuruq man ḥawlahā."

V tišini ženske se rodi svetloba, ki ne osvetljuje le njene poti, ampak tudi poti vseh okoli nje.

#pristnaženska #mojastrast #navdihovatdruge #poletnisolsticij #močtišine #nežnost #mehkoba #ženskaenergija