Oči, polne čistosti

Na Panamerikani, ki velja za najdaljše cestno omrežje na svetu, smo se nehote znašli sredi velike stavke rudarjev. Dolge kolone tovornjakov so negibno stale že več dni. Na prvi cestni zapori smo preživeli kar celo noč. Drugo smo uspeli zaobiti s pomočjo domačina. A pri tretji … rudarji so zaprli ozek prehod med dvema obrežjema, brez možnosti obvoza.

Ker smo že zaostajali za programom, smo sklenili, da vzamemo vsak le manjši nahrbtnik za eno noč, peš prečkamo most in si na drugi strani poiščemo lokalni prevoz, ki bi nas popeljal proti Arequipi – mestu, ki je pomenilo tako oglede kot tudi nujno točko za aklimatizacijo na višino pred trekingom v kanjon Colca. O prtljagi za treking nismo razmišljali – verjeli smo, da se bodo ceste odprle do večera. Ko sem se oddaljevala od avtobusa, sem čutila, da se ne bo pravočasno prebil do nas. In itak, da se ni. O tem, kaj se mi je pripetilo, ko sem v Arequipi iskala potrebščine za treking, bom pisala posebej.

Pot od Nasce do Arequipe, ki bi sicer trajala 7 ur, se je raztegnila na 33. Zato se je moral naš treking, načrtovan za tri dni, skrajšati na dva, kar sem jaz - ljubiteljica narave in hoje - seveda zelooo obžalovala, ko sem do hotela prišla izmučena in z otečenimi nogami kot še nikoli, pa vseeno z gorečo željo v srcu, da doživim kanjon Colce v celoti.

A vse to so bile le potovalne nevšečnosti, ki v luči ozadja izgubijo vsak pomen.

Množice rudarjev so stavkale, ker živijo in delajo v resnično težkih razmerah. Zahtevajo pravičnost. Iščejo dostojanstvo. Zgodovina Peruja ni le zgodba mogočnega in ponosnega inkovskega imperija, ki je živel v skladu z naravo, temveč tudi grozljiva statistika, da naj bi kar 8 milijonov Inkov med špansko kolonizacijo umrlo v rudnikih.

In potem … sredi vsega tega … deklica.

Sramežljivo se je stiskala pod lesenim pultom, kjer nam je njena mama kuhala kavo. Njen oče je zagotovo bil skupaj s svojimi tovariši.

Pogled me je ujel. Velike temne oči – oči, polne nedolžnosti, radovednosti, čistosti. Brez teže. Brez bremena. Brez preteklosti. Čista prisotnost. Upanje v najčistejši obliki.

Razmišljala sem: V kakšen svet odrašča? Kakšna prihodnost jo čaka? Kakšne izbire bo imela? Kaj ji bomo zapustili?

Verjamem, da svet, ki ga je pohlep zameglil, razpada – in da se v njegovem razpadu dviguje zavest, da ustvarimo svet, v katerem bomo odrasli vredni zaupanja, ki ga nosijo otroške oči.

#pristnaženska #authenticwoman #awomanonamission #mypassion #inspiringothers #mysoul #wildandfree #traveling #peru