Kolesarjenje je zame ena tistih dejavnosti, ki mi daje občutek popolne svobode. Nič me ne osvobaja bolj kot prazna cesta pred menoj, obdana z naravo. Noge v enakomernem ritmu poganjajo pedale, telo se prečisti, glava se izprazni… Kilometri lahkotno minevajo, ko je cesta ravna. A ni življenje podobno, ko teče gladko in brez ovir?
Kaj pa, ko se cesta začne vzpenjati?
Včasih sem se vzponom s kolesom izogibala, danes pa nič več. Kolesarjenje po zahtevnih vzponih sem začela doživljati kot metaforo za življenje. Uči me o fizični vztrajnosti in duhovni rasti. Vsak napor, vsaka borba me krepi in oblikuje. Ko se podam na zahtevne vzpone, se ne soočam samo z izzivi telesa, ampak tudi z izzivi uma in duha. Na začetku poti se mi cilj pogosto zdi daleč in nedosegljiv. Prvi metri so običajno najtežji. Borim se s težo v nogah in mislimi dvoma. Toda ko nadaljujem, se začne telo prilagajati, moj um se osredotoči na cilj, in meter po meter se približujem vrhu. Ko ga končno dosežem, me preplavi veličastnost razgleda. Vsaka kaplja znoja, vsak trenutek dvoma in bolečine je pozabljen. Občutek dosežka in pristnega zadovoljstva mi pokaže, da je bil ves trud vreden, da sta bila umski in fizični napor le pot k nečemu večjemu. Vsak vzpon, ki ga premagam, me pelje bližje k sebi, k moji notranji moči in k lepoti, ki se skriva v vsakem trenutku mojega življenja.
Podobno je v življenju. Vsi vzponi in ovire so le del naše poti, ki nam pomagajo sprejeti, da je življenje kot kolo s številnimi prestavami. Imamo jih na voljo, a jih redko ali pa nikoli ne uporabimo. Ko se soočamo z izzivi, je ključno, da se ne vdamo, temveč vztrajamo, uporabimo prestave in se premikamo naprej, kljub oviram in zahtevnim vzponom. Povsem normalno je, da se na začetku počutimo preobremenjeni in dvomimo, da nam bo uspelo. Vendar ko se enkrat zavedamo, da je vsak napor le del poti k našemu cilju, postanemo močnejši in bolj odločni, ko sebe prestavljamo v "višje obrate". In ko potem dosežemo svoje cilje, so ti podobni mogočnim razgledom z vrha. Odprejo se nam nova obzorja in spoznamo, kako daleč smo prišli. Ta trenutek nas napolni z novo energijo in zavedanjem, da zmoremo še več.
Veliko takšnih zahtevnih vzponov in premaganih naporov sem doživela te dni na kolesarjenju po istrskem zaledju. Pot me je vodila skozi neokrnjeno naravo, mimo nasadov oljk in trte, skozi majhna odmaknjena naselja in do čudovitih razgledov, ki jih ne bi doživela, če ne bi sprejela tudi napore vzpona. Kar se mi je pred časom zdelo nemogoče, vse bolj doživljam kot mogoče. Tako na kolesu kot tudi v vsakdanjem življenju.
Vsak vzpon je priložnost za rast. Vsak napor je korak bližje k notranji moči. Zato se nikoli ne bojmo zahtevnih poti, kajti na koncu nas čaka razgled v še ne videna obzorja in notranje zadovoljstvo dosežka, ki poplača vsak napor.
Smart Money Women Slovenija Smart Money Slovenija
Comments