Učim se in učim. Obsežno gradivo sem predelala v celoti, naredila si zapiske, a zdelo se je, da mi prav nič ne ostane v dolgoročnem spominu. Krizaaaaa, pritiskam nase, cele dneve sem pri knjigi, pa se mi zahtevna snov ni ugnezdila … Moja motivacija zleze v klet, oglasi se ego, pa kaj ti je tega zdaj treba … pošljem ga na klop, a se še kar hoče oglašati ...
Potem pa me pokliče drug glas, glas modrega učenca:
»Si na prelomni točki, kjer se ločijo zmagovalci od poražencev ... boš obupala ali grizla naprej? Stvari, ki imajo veliko vrednost, je težko doseči, ker potrebuješ veliko moči, volje, motivacije, še zlasti, ko se pot strmo dviguje, ko je treba žrtvovati kratkoročni užitek v zameno za dolgoročno srečo in zadovoljstvo. Na videz nemogoče situacije te niso pokončale ... zdaj te bo pa eno malo debelejše gradivo? Saj veš, kadar življenje pred teboj postavi ovire, je to znak, da nekaj delaš prav... ker življenje te izziva z razlogom, da vidi, če si nekaj res želiš, da vidi, če si iz pravega testa .... in ti si iz pravega testa ali ne? Kolikor jaz vem, moja mama nikoli ne obupa, tudi zdaj ne boš … because my mom is no quitter.«
Hja, vedela sem, da ne bo enostavno. Rast je naporna, sprememba, kljub lepim in jasnim trenutkom, tudi. Še zlasti, če je sprememba velika. Ključno je, da takrat ne zaustaviš svoje rasti, ampak da zaustaviš monolog v svoji glavi. Ni narobe, če nas zagrne oblak slabosti, narobe je le, če bi v njem ostali. Ob sebi imam veliko ljudi, ki me podpirajo in verjamejo v moj uspeh. A v tistem trenutku sem bila hvaležna, da me je poklical moj sin in me prijazno, a odločno zaustavil v mojem samopomilovanju. Spomnil me je na modrost, ki pravi »če počasi napredujete v tistem, kar si želite, ne pozabite, da se majhni koraki kopičijo in nekega dne naredijo veliko razliko. Tudi takšno, da učenec preraste učitelja.
Comments