Ko te življenje ustavi, da ti odpre drug pogled

La Paz – v španščini pomeni mir, mirnost. Polno ime mesta je Nuestra Señora de La Paz – Naša gospa miru. Ime so mu dali Španci leta 1548, ko so po državljanski vojni želeli zaznamovati konec spopadov in začetek sprave. Ironično je, da sem svoj prihod v mesto miru začela v popolnem telesnem nemiru.

La Paz te presune s svojo poseljenostjo in višino. Središče mesta leži na približno 3.650 metrih nadmorske višine, najvišji predeli (npr. El Alto) pa segajo nad 4.000 metrov. Mesto se razteza po hribih kot ogromno barvito pregrinjalo opečnatih hiš, v ozadju pa mogočni Illimani tiho bedi nad njim.

Prišla sem z enim jasnim ciljem – s kolesom izkusiti slavni spust po Cesti smrti. Šestdeset kilometrov, ki ti v enem dnevu postrežejo z vsemi letnimi časi: z 4.900 metrov višine do 1.200 metrov, od zasneženih prelazov do vlažnega pragozda.

A moje telo je imelo drugačne načrte. Tisti dan sem se zbudila z močno drisko. Skušala sem jo z zdravili ustaviti, a se ji je na poti do izhodiščne točke pridružilo še bruhanje. Moja volja je bila kljub temu tako močna, da sem si na startu oblekla kombinezon, nadela čelado in zaščitno opremo. A komaj sem dvignila kolo, kaj šele, da bi sedla nanj.

Odločila sem se, da se bom prvih deset kilometrov po regionalni cesti peljala v kombiju in se skupini pridružila nekoliko kasneje, ko zavije s prometne cestne žile v pragozd. A na prvi razgledni točki, le nekaj kilometrov naprej, me je spet lomilo … Neke višje sile so me skozi telo ustavljale. Kot kolesarka z neustavljivo voljo in vztrajnostjo, sem težko sprejela, da moram odložiti čelado in se odreči tako želeni dogodivščini. Ni imelo smisla, da nadaljujem pot.

Pome je prišel Javier. Moški, star med 30 in 35 let, s kančkom zlatih obrob med zobmi. V svojem starem avtu me je vozil nazaj v La Paz. Ko sem spet bruhala v vrečko, je tiho položil svojo dlan na moj hrbet. V njegovi mirnosti je bilo več podpore kot v tisočih besedah tolažbe. Da mi je preusmeril pozornost, med tem ko sem skrivala vrečko med koleni, je začel pripovedovati svojo zgodbo.

Kot osemletnik je zapustil dom. Moral je. Družinske razmere so bile nevzdržne. Čez dan je opravljal katero koli delo, ponoči pa se je učil. Vsi so mu napovedovali mračno usodo: da bo zapit brezdomec ali preprodajalec drog, da bo izgubil sebe in svetlobo v očeh. A on je verjel vase. Vztrajal je. Tudi angleščine se je učil sproti – iz pogovorov z gosti, iz vsake izmenjane besede, iz vsakodnevnih izzivov. Danes je lastnik hostla in uspešne kolesarske agencije, ki je tudi za nas pripravila to neprecenljivo doživetje.

Tisti dan Cesta smrti ni dobila moje pozornosti.

Jo je pa imel Javier – z vsem mojim spoštovanjem. Veliko otrok izgine v breznu ulice, on ni. Njegova volja po boljšem življenju ga je gnala naprej, a pri tem ni izgubil kompasa za prave vrednote.

Naslednji dopoldan sem bila toliko pri močeh, da sem si lahko La Paz ogledala z višine gondole, ki kot tiha žila povezuje predele mesta. In medtem ko so pod menoj utripale ulice in se v daljavi lesketali beli vrhovi, sem razmišljala o Javierju – življenje je res čarobno, če si prisoten v vsakem trenutku. Včasih te ustavi, da vidiš nekaj pomembnejšega od poti, po kateri si goreče želel. La Paz, mesto, ki nosi ime mir, mi je le tega poklonila v človeku, za katerega lahko samo rečem:

Respect, Javier. Respect.

#pristnaženska #authenticwoman #awomanonamission #mypassion #inspiringothers #mysoul #wildandfree #traveling #bolivia