Ko se izgubiš v milijonskem mestu

Po 33 urah smo končno noč prespali v Arequipi, ki leži na 2.335 m. Arequipa pomeni Belo mesto, saj Inki v času kolonizacije vanj niso imeli vstopa. Dopoldne smo namenili ogledu samostana Santa Catalina, kamor so morale po peruanski tradiciji drugorojene hčerke. Tam so skrbele za duhovno življenje celotne družine in nikoli niso več zapustile samostanskih zidov.

Potem je tam še muzej in zgodba o Juaniti – deklici z vulkana Ampato. Stara naj bi bila okoli 12 let, ko so jo Inki izbrali kot darilo bogovom. Bila je del obreda capacocha, kjer so otroke, popolne v svojih značilnostih, žrtvovali, da bi pomirili jezo narave – potrese, izbruhe vulkanov, sušo. Juanitino telo so leta 1995 našli izredno dobro ohranjeno v ledu na skoraj 6.400 metrih višine.

Arequipa služi tudi kot aklimatizacija na višino, preden se pot začne vzpenjati še višje. Naslednje jutro smo se že dvignili na prelaz, 4.910 metrov visoko, in občudovali mogočno lepoto kar šestih vulkanov. Od tam pa smo se spustili na 3.300 metrov in v kanjon Colce, ki je bil eden od mojih vrhuncev na tem potovanju.

Naš avtobus, ki je nosil večino naše prtljage – tudi oblačila in obutev za treking, pa je bil še vedno ujet v cestni zapori. Kar sem imela, je bilo tisto, kar sem imela oblečeno, ter ene spodnjice in eno majico. Zato sem se po ogledih sama odpravila v “lov” za pohodniškimi čevlji in kakšnim kosom oblačila. Čevlje sem našla hitro. A ko sem iskala trgovino za preostalo ... sem se izgubila. Moj občutek za orientacijo me običajno ne pusti na cedilu, tokrat pa me je.

Spomnila sem se, da sem za samostanom videla mogočen vulkan, zato sem sklepala, da bom z njegovo pomočjo zlahka našla pot nazaj. Kasneje sem ugotovila, da Arequipo obdajajo kar trije vulkani: Misti (5.822 m), Chachani (6.057 m) in Pichu Pichu (5.664 m) – in da sem se orientirala po napačnem. Namesto da bi se približevala pravemu – Mistiju – sem se od njega vse bolj oddaljevala.

Nisem vedela, kje sem ali kako se imenuje hotel – vsak dan smo spali drugje, zato se nisem niti trudila zapomniti si imena. Tudi naslova nisem imela. Kako vprašati za pot, če ne veš kam, vsi okoli tebe pa govorijo le špansko. In Google Maps? Hja … nisem vedela, da obstaja možnost delovanja brez Wi-Fija.

Kaj pa zdaj?

Tako, da se – spet – nasloniš nase.

Potem se spomnila, da vsi v mestu poznajo samostan Santa Catalina. In da šolarji nosijo uniforme – morda pa vsaj oni razumejo kakšno besedo angleško. Ustavila sem skupino učencev, ki me sicer niso razumeli, a so si pomagali z Google Translate-om. Poslali so me »osem križišč navzgor, potem levo.«

Hodim. Štejem križišča. Sem sploh prav štela? Hodim, hodim … in se obrnem na taksista. Ta mi s kretnjami in izkaznico skuša razložiti, da so taksiji omejeni na posamezne rajone. Torej tudi to ne gre tako preprosto. A mi vsaj pokaže spet smer.

Spet hodim. Po stavbah prepoznam, da se približujem centru. Še enkrat vprašam učenko, ki mi potrdi, da sem že zelo blizu in mi kaže smer. In končno ... Santa Catalina! In blizu samostana stoji tudi naš hotel.

Do tistega trenutka niti nisem več razmišljala o oblačilih. Glavno je bilo, da sem našla pot. A še vedno nisem imela ničesar za treking. Na poti proti hotelu pa hvala bogu naletim na trgovino, v kateri kupim vsaj najnujnejše – in se olajšano odpravim v hotel.

Kaj mi je Arequipa ob njenih lepotah še pokazala?

•  Da se ne glede na okoliščine znajdem.

•  Da vedno uporabljam instinkt.

•  Da znam poiskati ljudi, ki mi pomagajo, tudi če ne govorimo istega jezika.

•  Da tudi ko nimam zemljevida najdem pravo smer.

•  Da zaupam vase, tudi ko vse drugo odpove.

Podelite z menoj, kaj bi vi naredili v takšni situaciji.

#pristnaženska #authenticwoman #awomanonamission #mypassion #inspiringothers #mysoul #wildandfree #traveling #peru