Dragi moji, z vami bi rada delila eno prelepo zgodbo o tem, kako nas višje sile podpirajo, ko nas življenje preizkuša in se ti zdi, da so vsi tvoji načrti porušeni. Toda prav v teh trenutkih se skriva tudi globoko spoznanje, potrditev, da je pomoč stvarstva vedno na voljo, in to točno takrat in točno tam, kjer jo najbolj potrebuješ.
Prvi dan moje kolesarske ture po Primorskem, ko sem polna energije kolesarila skozi čudovito dolino Glinščice, sem sredi poti nenadoma obstala. Prednja zračnica mojega kolesa je bila predrta. Sredi neokrnjene narave, nikjer ničesar, brez pomoči na vidiku, se lahko hitro začneš spraševati, kaj pa zdaj? Rezerve nisem imela s seboj, pribor za krpanje zračnic tudi ne, pa če tudi bi imela oboje, si sama ne bi znala pomagati. Kolo pa je bilo na generalnem servisu dva tedna pred odhodom, vključno z menjavo prednje zračnice. Nekako nisem pričakovala, da se lahko kolesu na tej poti karkoli pripeti. Malce naivno, ja, vem …
A kljub temu sem se odločila, da ne zapadem v paniko ali samokritiko. Ustavila sem prvega kolesarja, ki je prijazno ponudil, da ima orodje za popravilo doma, nekaj kilometrov ven iz Doline Glinščice in da je najbolje, da pride pome z avtom. Da ga naj počakam na križišču, kjer kolesarsko progo proti Trstu, prečka regionalna cesta. Na tem križišču naj bi stala kamnita hiša.
Nisem vedela, kako daleč je do tja, a sem mirno potiskala kolo naprej, z zaupanjem, da se bo vse uredilo. Ko sem prispela do križišča, kjer je stala ta kamnita hiša, sem nasproti nje, naslonila kolo na ograjo in čakala. Prijazna gospa, doma v tej hiški, me čez čas nagovori … Trieste? K sreči je govorila malce angleško, dovolj, da sem ji razložila, da čakam na pomoč, ker imam predrto zračnico. Povabila me je na dvorišče in poklicala moža, ki se je izkazal za pravega kolesarskega mojstra. Doma sta imela vso potrebno opremo za popravilo kolesa, celo stojalo. V manj kot pol ure je bila zračnica zakrpana, napolnjena z zrakom in lahko sem nadaljevala pot proti Portorožu.
O moj bog, ne morem vam povedati, kako sem jima bila hvaležna. Guiseppe in Serena, oba kolesarja, a zame angela varuha, na pravem mestu ob pravem času. Ne vem, če ju bom še kdaj videla, a za vedno bosta ostala v mojem srcu.
Življenje je tako zelo čarobno v vseh svojih zgodbah, situacijah in ljudeh. Nikoli ne veš, kaj in kdo te čaka za naslednjim ovinkom. Včasih je to ravnina, kjer uživaš v vetru v laseh, včasih pa strm klanec ali predrta zračnica, ki te upočasni. Lahko so to ljudje, ki jih v drugačnih okoliščinah, nikoli ne bi spoznal. Ključ do radostnega življenja ni v tem, da se izogneš izzivom, temveč v tem, da z zaupanjem sprejmeš, kar ti pride naproti. Tako kot je vesolje poskrbelo, da sem našla pomoč v ljubki kamniti hiški v dolini Glinščice, tako nas na vsakem koraku spremlja nevidna roka stvarstva. In angeli varuhi so tudi povsod okrog nas. Ko verjamemo, ko zaupamo in ohranimo mir v svojem srcu, nam vesolje pokaže, da je vedno ob nas, da nas podpira, da je pomoč na voljo, tudi tam, ko jo najmanj pričakuješ.
#portraitofawoman #womanonamission #trustintheuniverse #trustingod #havefaith #mypassion #ilovecycling #ilovemylife
Smart Money Women Slovenija
Comments